Pokopališče Benedikt

Pokopališče je bilo prvotno razporejeno okrog župnijske cerkve in obzidano s poldrugi meter visokim zidom, ki je bil na vrhu pokrit z opeko. Zaradi večstoletnega pokopavanja na omejenem prostoru se je zemljišče okoli cerkve zvišalo do te mere, da se je bilo ob vhodu v cerkev potrebno spustiti za kak korak, pri izhodu iz cerkve pa se rahlo vzpeti. Potreba je tako narekovala novo pokopališče, ki je bilo leta 1831 izbrano le 5 minut hoda od župnijske cerkve proti zahodu, kjer je še danes. Tudi mrtvašnica je bila zgrajena tistega leta. Prav tako so leta 1831 na prostoru okrog cerkve izkopali nekaj jam,
kamor so vložili kosti pokojnikov s starega pokopališča, nato pa so okolico cerkve znižali in uravnali. Umrle duhovnike, ki so skozi zgodovino do leta 1831 službovali pri Sv. Benediktu, so praviloma pokopavali v dveh grobnicah pod Marijinim in glavnim oltarjem, kamor so vodile stopnice s sredine prezbiterija. Prvi duhovnik, pokopan na novem pokopališču je bil Pavel Lampel, ki je umrl leta 1833. Obzidje, ki je dolgo časa obdajalo staro pokopališče, so podrli v drugi polovici 19. stoletja.