Občina Benedikt
Čolnikov trg 5
2234 Benedikt
Čolnikov trg 5
2234 Benedikt
ID za DDV: SI77399935
Lovska družina Benedikt
Lovska družina Benedikt
Sodoben človek si kruto podreja naravo, četudi pogosto spozna, da s tem ruši njeno uravnoteženost. Ena izmed kar zajetnih vej dejavnosti v skrbi za uravnavanje naravnih zakonitosti je tudi lovstvo. Tako že dolga desetletja ozaveščamo, da lovci v okviru lovskih družin (društev) še zdaleč niso brezobzirni lovci na divjad vsevprek, marveč so res zavzeti in zavestni uravnalci ravnovesja v živalskem svetu.
Pri Benediktu v pogledu lovstva ne zaostajamo. Kar vštric z gibanji v širšem družbenem okolju so tukaj delovali lovsko usmerjeni naravovarstveniki. Tudi tukaj se oblikuje Lovska družina (ustanovljena v novembru 1949), ki odtlej vseskozi tenkočutno, s polno strokovno in stanovsko zavzetostjo ter predanostjo spremlja stalež divjadi v benediškem okolju oziroma v lovskem revirju Lovskega društva Benedikt. Naravnost neverjetno je spoznanje, kako lahko človek s poklicem, da često nima nič skupnega z zahtevami lovstva, tako odgovorno posega v naravo, da se zna in zmore prilagajati novodobnim posegom v kmetijski prostor. V tem prepričanju lovcu ni žal ne časa ne sredstev za vzrejo ogroženih vrst divjadi.
In še nekaj: lovci v okrilju svojega društva so v družbeni stvarnosti tudi pomembna organizacija v turističnem življenju Benedikta. Zasledimo jih v svojstvu organizatorjev priložnostnih strelsko-športnih tekmovanj znotraj lovskih organizacij, kakor tudi ob izvendruštvenih strelskih prireditvah v kraju. Skratka, lovski stan je lep in odgovoren.
O zeleni bratovščini - lovski organizaciji na tleh današnje občine Benedikt je spisana lična, dokaj obširna brošura z naslovom 50 let Lovske družine Benedikt. V juliju, leta 1999 jo je spisal prof. Marjan Toš iz Lenarta. Tako je v pričujoči predstavitvi za širšo javnost uporabljen povzetek iz te knjižice in navedbe, ki sta jih v razgovoru posredovala predsednik LD Benedikt g. Silvo Prosič in dolgoletni član g. Stanko Špenga.
Kratek zgodovinski oris lovstva na Slovenskem (povzetek iz knjižice)
Človek je bil že po naravi iz pradavnine nagnjen k uplenjanju divjih živali, kakor za udomačitev, tako za prehranjevanje. V zasledovanju tega pomena spoznamo, da je bil lov na divjad v obdobjih fevdalizma in zgodnjega kapitalizma zgolj prestižna dejavnost, nekakšen šport in rekreacija, užitek in zabava ter postavljanje s trofejami.
Lovska zakonodaja za območje dežele Kranjske je bila sprejeta leta 1870. V Ljubljani je tedaj sicer obstajalo Kranjsko društvo za varstvo lova. Bilo je v celoti nemško in prednost vstopa so imeli nemški lovci. Z razpadom Avstroogrske je usahnilo tudi to društvo. Leta 1907 je vrhniški rojak Karel Mayer po več prejšnjih sestankih slovenskih lovcev sklical sestanek “širšega pomena” in tako za ljubljansko območje ustanovil lovski klub Sava. Na zaupnem sestanku 30. januarja 1907 v Ljubljani je dr. Ivan Lovrenčič, odvetniški pripravnik, predlagal razširitev programa: ustanovitev organizacije slovenskih lovcev vseh pokrajin in ne le slovenskih ljubljanskih lovcev. Po krutih nasprotovanjih nemškega “Kranjskega društva ...” je slovenskim lovcem le uspelo 16. oktobra 1907 opraviti ustanovni občni zbor Slovenskega lovskega kluba, na katerem je dr. Ivan Lovrenčič predstavil program nove organizacije. Zanimivo in pomembno v predstavljenem programu je določilo, ki ga mirno lahko povzdignemo v zmerom aktualno geslo: Ne smemo biti samo lovci, ampak tudi zaščitniki narave. Nadalje program navaja, da mora biti način lova tak, da ni le užitek in zabava, ampak tudi varstvo in skrb za divjačino, kajti: Kdor tega ne prizna, ta naj si ne lasti naslova lovec, ker ga ne zasluži.
Uspeh združevanja se je pokazal že v dveh letih, med drugim z razstavo lovskih trofej v marcu 1909. Tedaj začne izhajati tudi stanovska revija Lovec. Odtlej je uveljavljen tudi zaščitni znak slovenskih lovcev: zlatorog, bajeslovni čuvaj divjih koz v Triglavskem pogorju, kar pomeni, da morajo slovenski lovci čuvati divjad in svoja lovišča vse od Triglava do Gorjancev, od Prekmurja do Jadrana.
Za lovski red v kraljevini Jugoslaviji je za Dravsko banovino (Slovenijo) od 1931 veljal, vendar ne zaživel, zakon o lovu, leta 1935 pa izvedbena Uredba o lovu, po kateri je obveljal zakupni sistem za vso državo, združen z zemljiškoknjižno pravico. Ostale lovne površine so združevali v občinska lovišča, ki so jih na dražbah oddajali v 12-letni zakup. Zakonodaja o lovu je tedaj veljala za kar sodobno, saj je poleg strokovne delitve divjadi opredeljevala tudi njeno učinkovito zaščito.
Proti koncu 2. vojne je SNOS vsem odborom OF naložil obvezo, da morajo zagotoviti učinkovito zaščito redke divjadi. Vzporedno je nastajajoča oblast pripravljala novo lovsko zakonodajo in že 5. septembra 1945 je bil sprejet odlok o začasnem izvajanju lova. V nastalih novih družbenih razmerah je bila ustanovljena nova lovska organizacija. Tako je bilo 1.12.1945 ustanovljeno Slovensko lovsko društvo Maribor, ki se z osamosvojitvijo Slovenije dokončno preoblikuje v območno Lovsko zvezo Maribor, v katere lovsko-gojitvenem območju se znajde tudi sedanje Lovsko društvo Benedikt.
Ustanovitev, razvoj, namen in naloge LD Benedikt
Kot je znano, je območje Benedikta prva povojna leta spadalo k okraju Gornja Radgona. Tako so bila tudi vsa tukajšnja lovišča pod okriljem lovskih družin tega okraja. Ker pa je Benedikt geografsko dejansko v podravskem prostoru, je že v januarju 1947 Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo za negovska in benediška lovišča odredilo nov razpored in razmejitev, s čimer se je benediško zakupno lovišče povečalo na 1880 ha.
Tedaj so lovci na območju zakupnega lovišča v Benediktu strnili moči, oblikovali odbor za ustanovitev lovske družine, ki mu je predsedoval Franc Polanec. Ivan Lempl je prevzel tajniške posle, član v odboru pa je postal Alfred Pirher. Ustanovitev lovske družine pri Benediktu se je uresničila 9. maja 1950 z odločbo, s katero je v sporazumu z ministrom za gozdarstvo bilo odobreno delovanje, ker je bila formalno ustanovljena LOVSKA DRUŽINA SV. BENEDIKT V SLOV. GOR.
Nova lovska družina je bila kar številčna, na razpolago pa je imela v glavnem malo divjad, ker srnjadi skoraj-da ni bilo. Ob vzornem izpolnjevanju predpisanih ukrepov lovskega stanu se LD Sv. Benedikt v Slovenskih goricah spričo novih družbeno-političnih razmer preimenuje v Lovsko družino Drvanja-Benedikt in vse do srede osemdesetih let deluje pod tem nazivom na območju sprva občine, nato krajevnega ljudskega odbora in nazadnje krajevne skupnosti Benedikt z lovišči, ki segajo ponekod tudi izven meja KS Benedikt. Od sredine 80-tih pa živi pod nazivom LOVSKA DRUŽINA BENEDIKT.
V samostojni državi Sloveniji se Lovska družina Benedikt uskladi z novimi predpisi o društvih in se od leta 2000 dalje uradno imenuje LOVSKO DRUŠTVO BENEDIKT.
Čeprav se člani v pogovornem jeziku kar naprej najraje ponašajo z ukoreninjenim imenom Lovska družina Benedikt, se je društvo umestilo v krajevno življenje v vsej svoji stanovski zanesenosti. Kakor v vseh interesnih združenjih, velja tudi za lovsko bratovščino, da je njihov sloves odvisen najprej od prizadevnosti in sposobnosti njihovega vodje. V lovstvu je gonilna sila že od ustanovitve starešina. Tako že dokaj številna lovska družina ob ustanovitvi zasleduje ravnovesje v naravi. Ob spoznanju, da je stalež divjadi dokaj skromen, so skrbeli, da se po vojnem pustošenju spet zaredi dovolj velike divjadi, med njo seveda najbolj srnjadi. Pa se jim je obrestovalo, saj so bili tedaj še v neokrnjeni naravi idealni pogoji za nemoteno zrast staleža. Ta pa je pogoj, da so že zgodaj začeli izvajati lovski turizem. In kar hitro se je prijela gostoljubnost tukajšnjih lovcev, saj so semkaj radi prihajali v tovariško druženje ne le lovci iz sosednjih družin, marveč tudi predstavniki in člani prijateljskih in pobratenih lovskih družin iz širne Slovenije, iz drugih jugoslovanskih republik in celo iz tujine. Tako so poleg stanovskega spoznavanja, izmenjave izkušenj in tovarištva svojo dejavnost smelo oplemenitili.
LD Benedikt mora biti razpoznavna, zato so že leta 1971 razvili društveni prapor, na katerem je poleg lovskega simbola in navedbe naziva te bratovščine tudi letnica 1947 (začetek organizirane lovske dejavnosti pri Benediktu) in 1971 (razvitje prapora).
Za aktivno druženje in za lovski turizem pa so potrebni objekti in naprave. Za lovsko rekreacijo in vzdrževanje tekmovalnega duha so že v prvih letih urejali strelišče za streljanje na glinaste golobe. Postavljali so krmišča za srnjad, opazovalnice in druge naprave. Sprva so se zbirali kar na domu pri katerem od članov, nato so se že v šestdesetih letih odločili, da si morajo postaviti lovski dom. V času, ko je društvo vodil starešina Franc Špenga, so se odločili in 18. septembra 1972 na upravne organe poslali vlogo za gradnjo lovskega doma, podpisano od tajnika in od pomladi 1973 dalje društvenega starešine Franca Kožarja. In že je na pobočju severno od farne cerkve tik ob gozdu nastalo gradbišče za lovski dom. Za gradnjo je skrbel gradbeni odbor s predsednikom Rudijem Klenovškom, tajnikom Franjem Kožarjem, blagajnikom Maksom Bračičem, člani pa so bili Vlado Domajnko, Leopold Kos in Stanko Špenga. Finančna sredstva so zagotavljali s krediti na osnovi načrta gospodarjenja z loviščem, z darovanim lesom od kmetov in GG Maribor, z organiziranjem tedaj kar donosnih veselic z znanimi ansambli narodno zabavne glasbe in s prostovoljnim delom ter s članarino in denarno pomočjo članov. Za nujnost postavitve lovskega doma se je tedaj zavzemalo tudi vodstvo krajevne skupnosti Benedikt, kar se je dejansko obrestovalo, saj je s tem Benedikt pridobival nove prostorske zmogljivosti za izvajanje številnih družbeno pomembnih aktivnosti. Tako za LD Benedikt in za kraj kot celoto pomeni 9. maj 1977 zgodovinsko prelomnico, ko so na osrednji svečani akademiji ob občinskem prazniku občine Lenart predali nov lovski dom v uporabo lovcem in krajanom Benedikta. S tem pa se v LD Benedikt ni pretrgala nit postavitve objektov, saj so kar takoj usposobili hladilnico za divjačino, se lotili ureditve novega strelišča za divje race v Fartekovi grabi, pa prireditvenega odra ob lovskem domu in drugih pomožnih prostorov ob njem.
LD Benedikt je vseskozi aktivni član v Lovsko gojitvenem bazenu Lenart in v Področni lovski zvezi Maribor. Obilne izkušnje in stanovska usposobljenost uvrščata benediške lovce v sam vrh dejavnih členov v družbeni skrbi za naravno ravnovesje. Že veliko let, odkar so zaokrožena kmetijska zemljišča osiromašila stalež jerebic in fazanov, zajcev in druge male divjadi, skrbijo za zarod te divjadi. Fazane celo vlagajo v umetna vzrejališča, čeprav je ta poseg zelo mučna, nehvaležna in dokaj nedonosna dejavnost v sodobni opredelitvi lovskega stanu.
Za mozaik družbene stvarnosti, v kateri lovstvo pomeni kar privlačen kamenček napoti skozi razvoj kraja, se je v lovski druščini pri Benediktu trudilo kar precej vplivnih ljudi, saj je društvo vseskozi širokosrčno sprejemalo v svoje vrste vsakogar, ki je s svojim zdravim odnosom do narave dokazoval svoj naravovarstveni značaj. Ob ustanovitvenih 14 članih se je članstvo gibalo tudi preko 50 ljudi obeh spolov. Danes pa, kot z nostalgijo ugotavljajo, nagnjenost k članstvu v zeleni bratovščini ni več tako privlačna. Mladih članov domala ni. LD Benedikt tako dandanes šteje skupno 42 članov, od tega 40 moških in 2 ženski. Zatrjujejo, da se je prijetno zbrati ob priložnostih, to pa jim, ob prerezu skozi široko paleto opravljenega stanovskega prizadevanja za ohranjanje zdravega naravnega ravnovesja, vlije novih moči za premagovanje naporov v vsakodnevnem življenju.
besedilo iz Zbornika Občine Benedikt
Avtor: Janez Šijanec
Pri Benediktu v pogledu lovstva ne zaostajamo. Kar vštric z gibanji v širšem družbenem okolju so tukaj delovali lovsko usmerjeni naravovarstveniki. Tudi tukaj se oblikuje Lovska družina (ustanovljena v novembru 1949), ki odtlej vseskozi tenkočutno, s polno strokovno in stanovsko zavzetostjo ter predanostjo spremlja stalež divjadi v benediškem okolju oziroma v lovskem revirju Lovskega društva Benedikt. Naravnost neverjetno je spoznanje, kako lahko človek s poklicem, da često nima nič skupnega z zahtevami lovstva, tako odgovorno posega v naravo, da se zna in zmore prilagajati novodobnim posegom v kmetijski prostor. V tem prepričanju lovcu ni žal ne časa ne sredstev za vzrejo ogroženih vrst divjadi.
In še nekaj: lovci v okrilju svojega društva so v družbeni stvarnosti tudi pomembna organizacija v turističnem življenju Benedikta. Zasledimo jih v svojstvu organizatorjev priložnostnih strelsko-športnih tekmovanj znotraj lovskih organizacij, kakor tudi ob izvendruštvenih strelskih prireditvah v kraju. Skratka, lovski stan je lep in odgovoren.
O zeleni bratovščini - lovski organizaciji na tleh današnje občine Benedikt je spisana lična, dokaj obširna brošura z naslovom 50 let Lovske družine Benedikt. V juliju, leta 1999 jo je spisal prof. Marjan Toš iz Lenarta. Tako je v pričujoči predstavitvi za širšo javnost uporabljen povzetek iz te knjižice in navedbe, ki sta jih v razgovoru posredovala predsednik LD Benedikt g. Silvo Prosič in dolgoletni član g. Stanko Špenga.
Kratek zgodovinski oris lovstva na Slovenskem (povzetek iz knjižice)
Človek je bil že po naravi iz pradavnine nagnjen k uplenjanju divjih živali, kakor za udomačitev, tako za prehranjevanje. V zasledovanju tega pomena spoznamo, da je bil lov na divjad v obdobjih fevdalizma in zgodnjega kapitalizma zgolj prestižna dejavnost, nekakšen šport in rekreacija, užitek in zabava ter postavljanje s trofejami.
Lovska zakonodaja za območje dežele Kranjske je bila sprejeta leta 1870. V Ljubljani je tedaj sicer obstajalo Kranjsko društvo za varstvo lova. Bilo je v celoti nemško in prednost vstopa so imeli nemški lovci. Z razpadom Avstroogrske je usahnilo tudi to društvo. Leta 1907 je vrhniški rojak Karel Mayer po več prejšnjih sestankih slovenskih lovcev sklical sestanek “širšega pomena” in tako za ljubljansko območje ustanovil lovski klub Sava. Na zaupnem sestanku 30. januarja 1907 v Ljubljani je dr. Ivan Lovrenčič, odvetniški pripravnik, predlagal razširitev programa: ustanovitev organizacije slovenskih lovcev vseh pokrajin in ne le slovenskih ljubljanskih lovcev. Po krutih nasprotovanjih nemškega “Kranjskega društva ...” je slovenskim lovcem le uspelo 16. oktobra 1907 opraviti ustanovni občni zbor Slovenskega lovskega kluba, na katerem je dr. Ivan Lovrenčič predstavil program nove organizacije. Zanimivo in pomembno v predstavljenem programu je določilo, ki ga mirno lahko povzdignemo v zmerom aktualno geslo: Ne smemo biti samo lovci, ampak tudi zaščitniki narave. Nadalje program navaja, da mora biti način lova tak, da ni le užitek in zabava, ampak tudi varstvo in skrb za divjačino, kajti: Kdor tega ne prizna, ta naj si ne lasti naslova lovec, ker ga ne zasluži.
Uspeh združevanja se je pokazal že v dveh letih, med drugim z razstavo lovskih trofej v marcu 1909. Tedaj začne izhajati tudi stanovska revija Lovec. Odtlej je uveljavljen tudi zaščitni znak slovenskih lovcev: zlatorog, bajeslovni čuvaj divjih koz v Triglavskem pogorju, kar pomeni, da morajo slovenski lovci čuvati divjad in svoja lovišča vse od Triglava do Gorjancev, od Prekmurja do Jadrana.
Za lovski red v kraljevini Jugoslaviji je za Dravsko banovino (Slovenijo) od 1931 veljal, vendar ne zaživel, zakon o lovu, leta 1935 pa izvedbena Uredba o lovu, po kateri je obveljal zakupni sistem za vso državo, združen z zemljiškoknjižno pravico. Ostale lovne površine so združevali v občinska lovišča, ki so jih na dražbah oddajali v 12-letni zakup. Zakonodaja o lovu je tedaj veljala za kar sodobno, saj je poleg strokovne delitve divjadi opredeljevala tudi njeno učinkovito zaščito.
Proti koncu 2. vojne je SNOS vsem odborom OF naložil obvezo, da morajo zagotoviti učinkovito zaščito redke divjadi. Vzporedno je nastajajoča oblast pripravljala novo lovsko zakonodajo in že 5. septembra 1945 je bil sprejet odlok o začasnem izvajanju lova. V nastalih novih družbenih razmerah je bila ustanovljena nova lovska organizacija. Tako je bilo 1.12.1945 ustanovljeno Slovensko lovsko društvo Maribor, ki se z osamosvojitvijo Slovenije dokončno preoblikuje v območno Lovsko zvezo Maribor, v katere lovsko-gojitvenem območju se znajde tudi sedanje Lovsko društvo Benedikt.
Ustanovitev, razvoj, namen in naloge LD Benedikt
Kot je znano, je območje Benedikta prva povojna leta spadalo k okraju Gornja Radgona. Tako so bila tudi vsa tukajšnja lovišča pod okriljem lovskih družin tega okraja. Ker pa je Benedikt geografsko dejansko v podravskem prostoru, je že v januarju 1947 Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo za negovska in benediška lovišča odredilo nov razpored in razmejitev, s čimer se je benediško zakupno lovišče povečalo na 1880 ha.
Tedaj so lovci na območju zakupnega lovišča v Benediktu strnili moči, oblikovali odbor za ustanovitev lovske družine, ki mu je predsedoval Franc Polanec. Ivan Lempl je prevzel tajniške posle, član v odboru pa je postal Alfred Pirher. Ustanovitev lovske družine pri Benediktu se je uresničila 9. maja 1950 z odločbo, s katero je v sporazumu z ministrom za gozdarstvo bilo odobreno delovanje, ker je bila formalno ustanovljena LOVSKA DRUŽINA SV. BENEDIKT V SLOV. GOR.
Nova lovska družina je bila kar številčna, na razpolago pa je imela v glavnem malo divjad, ker srnjadi skoraj-da ni bilo. Ob vzornem izpolnjevanju predpisanih ukrepov lovskega stanu se LD Sv. Benedikt v Slovenskih goricah spričo novih družbeno-političnih razmer preimenuje v Lovsko družino Drvanja-Benedikt in vse do srede osemdesetih let deluje pod tem nazivom na območju sprva občine, nato krajevnega ljudskega odbora in nazadnje krajevne skupnosti Benedikt z lovišči, ki segajo ponekod tudi izven meja KS Benedikt. Od sredine 80-tih pa živi pod nazivom LOVSKA DRUŽINA BENEDIKT.
V samostojni državi Sloveniji se Lovska družina Benedikt uskladi z novimi predpisi o društvih in se od leta 2000 dalje uradno imenuje LOVSKO DRUŠTVO BENEDIKT.
Čeprav se člani v pogovornem jeziku kar naprej najraje ponašajo z ukoreninjenim imenom Lovska družina Benedikt, se je društvo umestilo v krajevno življenje v vsej svoji stanovski zanesenosti. Kakor v vseh interesnih združenjih, velja tudi za lovsko bratovščino, da je njihov sloves odvisen najprej od prizadevnosti in sposobnosti njihovega vodje. V lovstvu je gonilna sila že od ustanovitve starešina. Tako že dokaj številna lovska družina ob ustanovitvi zasleduje ravnovesje v naravi. Ob spoznanju, da je stalež divjadi dokaj skromen, so skrbeli, da se po vojnem pustošenju spet zaredi dovolj velike divjadi, med njo seveda najbolj srnjadi. Pa se jim je obrestovalo, saj so bili tedaj še v neokrnjeni naravi idealni pogoji za nemoteno zrast staleža. Ta pa je pogoj, da so že zgodaj začeli izvajati lovski turizem. In kar hitro se je prijela gostoljubnost tukajšnjih lovcev, saj so semkaj radi prihajali v tovariško druženje ne le lovci iz sosednjih družin, marveč tudi predstavniki in člani prijateljskih in pobratenih lovskih družin iz širne Slovenije, iz drugih jugoslovanskih republik in celo iz tujine. Tako so poleg stanovskega spoznavanja, izmenjave izkušenj in tovarištva svojo dejavnost smelo oplemenitili.
LD Benedikt mora biti razpoznavna, zato so že leta 1971 razvili društveni prapor, na katerem je poleg lovskega simbola in navedbe naziva te bratovščine tudi letnica 1947 (začetek organizirane lovske dejavnosti pri Benediktu) in 1971 (razvitje prapora).
Za aktivno druženje in za lovski turizem pa so potrebni objekti in naprave. Za lovsko rekreacijo in vzdrževanje tekmovalnega duha so že v prvih letih urejali strelišče za streljanje na glinaste golobe. Postavljali so krmišča za srnjad, opazovalnice in druge naprave. Sprva so se zbirali kar na domu pri katerem od članov, nato so se že v šestdesetih letih odločili, da si morajo postaviti lovski dom. V času, ko je društvo vodil starešina Franc Špenga, so se odločili in 18. septembra 1972 na upravne organe poslali vlogo za gradnjo lovskega doma, podpisano od tajnika in od pomladi 1973 dalje društvenega starešine Franca Kožarja. In že je na pobočju severno od farne cerkve tik ob gozdu nastalo gradbišče za lovski dom. Za gradnjo je skrbel gradbeni odbor s predsednikom Rudijem Klenovškom, tajnikom Franjem Kožarjem, blagajnikom Maksom Bračičem, člani pa so bili Vlado Domajnko, Leopold Kos in Stanko Špenga. Finančna sredstva so zagotavljali s krediti na osnovi načrta gospodarjenja z loviščem, z darovanim lesom od kmetov in GG Maribor, z organiziranjem tedaj kar donosnih veselic z znanimi ansambli narodno zabavne glasbe in s prostovoljnim delom ter s članarino in denarno pomočjo članov. Za nujnost postavitve lovskega doma se je tedaj zavzemalo tudi vodstvo krajevne skupnosti Benedikt, kar se je dejansko obrestovalo, saj je s tem Benedikt pridobival nove prostorske zmogljivosti za izvajanje številnih družbeno pomembnih aktivnosti. Tako za LD Benedikt in za kraj kot celoto pomeni 9. maj 1977 zgodovinsko prelomnico, ko so na osrednji svečani akademiji ob občinskem prazniku občine Lenart predali nov lovski dom v uporabo lovcem in krajanom Benedikta. S tem pa se v LD Benedikt ni pretrgala nit postavitve objektov, saj so kar takoj usposobili hladilnico za divjačino, se lotili ureditve novega strelišča za divje race v Fartekovi grabi, pa prireditvenega odra ob lovskem domu in drugih pomožnih prostorov ob njem.
LD Benedikt je vseskozi aktivni član v Lovsko gojitvenem bazenu Lenart in v Področni lovski zvezi Maribor. Obilne izkušnje in stanovska usposobljenost uvrščata benediške lovce v sam vrh dejavnih členov v družbeni skrbi za naravno ravnovesje. Že veliko let, odkar so zaokrožena kmetijska zemljišča osiromašila stalež jerebic in fazanov, zajcev in druge male divjadi, skrbijo za zarod te divjadi. Fazane celo vlagajo v umetna vzrejališča, čeprav je ta poseg zelo mučna, nehvaležna in dokaj nedonosna dejavnost v sodobni opredelitvi lovskega stanu.
Za mozaik družbene stvarnosti, v kateri lovstvo pomeni kar privlačen kamenček napoti skozi razvoj kraja, se je v lovski druščini pri Benediktu trudilo kar precej vplivnih ljudi, saj je društvo vseskozi širokosrčno sprejemalo v svoje vrste vsakogar, ki je s svojim zdravim odnosom do narave dokazoval svoj naravovarstveni značaj. Ob ustanovitvenih 14 članih se je članstvo gibalo tudi preko 50 ljudi obeh spolov. Danes pa, kot z nostalgijo ugotavljajo, nagnjenost k članstvu v zeleni bratovščini ni več tako privlačna. Mladih članov domala ni. LD Benedikt tako dandanes šteje skupno 42 članov, od tega 40 moških in 2 ženski. Zatrjujejo, da se je prijetno zbrati ob priložnostih, to pa jim, ob prerezu skozi široko paleto opravljenega stanovskega prizadevanja za ohranjanje zdravega naravnega ravnovesja, vlije novih moči za premagovanje naporov v vsakodnevnem življenju.
besedilo iz Zbornika Občine Benedikt
Avtor: Janez Šijanec
