Občina Benedikt
Čolnikov trg 5
2234 Benedikt
Čolnikov trg 5
2234 Benedikt
ID za DDV: SI77399935
Kulturno društvo Benedikt
Kulturno društvo Benedikt
Ponos Benedikta na področju kulture skozi čas vzbujajo predvsem osebnosti, ki so na svojstven način v danih pogojih povzdignile naš kraj med kulturno ozaveščeno druščino severovzhodnega ozemlja Slovenije. Vsekakor v zaobjemu kulturniških gibanj pri Benediktu ne smemo prezreti naprednih kulturnih ljudi iz preteklih stoletij, ki so se ovekovečili v benediškem javnem delovanju za celovito osebno izkaznico Benedikta v Slovenskih goricah (Dominik Čolnik, ...). Po drugi svetovni vojni se kulturno življenje tudi pri Benediktu prilagodi novim družbenim razmeram. Gonilna sila postane predvsem učiteljski kader (Leopold Zlatič, Josip Merdaus, ...), ki uspe združiti predvsem mladi rod, poln novega ustvarjalnega zanosa, ozaljšanega z navdihom kulturne rasti, v srčni želji po prihajajoči lepši prihodnosti.
Temeljno poslanstvo Kulturnega društva Benedikt je tudi danes in bo še naprej v posredovanju kulturnih vrednot širokim ljudskim množicam. Za uresničevanje tega pa so vedno potrebni kulturni zanesenjaki, ki jim ni žal časa za ustvarjalni nemir, izražen s poustvarjanjem zapuščin literarnih, glasbenih, likovnih in drugih veleumov na širnem polju kulture in omike. Tedaj se bo društvo s ponosom kitilo z razvejanim spletom dejavnosti ob sedaj uveljavljeni ljubiteljski gledališki dejavnosti in zborovskem petju.
Kulturno društvo Benedikt, skrajšano KD Benedikt, ima svoj sedež in deluje v prostorih doma kulture, Čolnikov trg 10, 2234 Benedikt.
Društvo je v skladu s statutom včlanjeno v Zvezo kulturnih društev občin Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, s sedežem v Lenartu. S svojimi programi, ki presegajo lokalne okvire in društvene vsebine, spada društvo pod okrilje Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območne izpostave JSKD Lenart, s sedežem v Lenartu, kjer ima društvo tudi člana sveta OI.
Kratek pogled v zgodovino kulturnega življenja pri Benediktu
Ozrimo se najprej povsem bežno na nekoliko odmaknjeno kulturno preteklost Benedikta. Sedemdeseta leta devetnajstega stoletja je zaznamoval naš narodnjak Dominik Čolnik z ustanovitvijo Kmetijske čitalnice (15. avgust 1869). Konec tega veka pa se ovekoveči z druščino enako mislečih domačinov tukajšnji kaplan Frančišek Muršič z oblikovanjem Katoliškega bralnega in gospodarskega društva (19. november 1899). Kaj več pa se spričo razmer pod okriljem Avstroogrske morda ni dalo storiti.
Domačin iz Trotkove Milan Kocuvan, dolgoletni učitelj v Gornji Radgoni, je v osemdesetih letih 20. stol. sestavil svojstven izbor iz kronik o Benediktu v Slov. gor. Tudi on je v raziskovanju benediške zgodovine zaznal dokaj revno kulturno življenje. “Saj so bile kulturne ustanove, hotele so živeti, a so bile težave za obstoj in uspešno delo, ” je zapisal. In našel je podatek, da je bil današnji dom kulture v zunanjih merah brez severnega prizidka sezidan okoli leta 1910. Postavili so ga krajani Benedikta, največ s prostovoljnim delom. Vsa dela je vodil župnik Franc Zmazek. Novo kulturno hišo so imenovali Prosvetni dom. V njem so se (torej že pred prvo svetovno vojno) zbirali predvsem mladi, igrali razne igre, peli in tamburirali, je še zapisal.
Za obdobje med obema vojnama je na razpolago zelo malo podatkov. Vendar naj bi bilo ustanovljeno Kulturno društvo Ciril in Metod Sv. Benedikt med leti 1928 in 1930 ter delovalo do 2. svetovne vojne. Med dejavnostmi, ki so jih izvajali v glavnem mladi, je bila najbolj delavna dramska sekcija (mladinska igra Sirota Jerica, 1932). Kulturno poustvarjalnost v tem društvu so ob učiteljih vzpodbujali predvsem tukajšnji duhovniki - dekan Franc Sal. Gomilšek ter kaplana Jakob Sem in za njim do vojne Mihael Laura.
Oprijemljiv spomin na kulturno obdobje med obema vojnama je tudi reliefna betonska plošča z upodobitvijo slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Plošča je bila do 2. vojne nameščena na pročelju nad glavnim vhodom v dvorano doma kulture (tedaj - okoli leta 1928 so prosvetni dom tudi temeljito obnovili). V prvih dneh okupacije pa so na pobudo Jožefa Holca ploščo umaknili v podružnično cerkev Sv. treh kraljev v Slovenskih goricah, kjer je na ogled še danes.
Kultura pri Benediktu od 1945 do 2002
Po drugi svetovni vojni je kulturna dejavnost ponovno zaživela, tedaj pod vodstvom učiteljskega kadra na čelu s šolskim upraviteljem Leopoldom Zlatičem in peščice narodno zavednih, napredno usmerjenih domačinov. Nadeli so si naziv Kulturno umetniško društvo “Zora Rupena-Katja” Benedikt, s katerim so se že v letih 1949-1954 predstavljali domačinom na odru z dramskimi deli, vendar se še niso registrirali. Na pravne temelje je kulturno druženje postavil tedaj k Benediktu prispeli mladi učitelj Josip Merdaus, ki je zaslovel kot odlična gonilna sila v društvenem in nasploh družbenem življenju pri Benediktu. Na občnem zboru dne 18. februarja 1955 so izvolili 10 članov v odbor za ustanovitev kulturno-umetniškega društva, ki so ga sestavljali učitelji in učiteljice: Franjo Stergar, Alojz Širaj, Josip Merdaus, Kristina Kosi ter domačini: Jože Holc, Jakob Keuc, Božo Šlehta, Milan Zemljič, Anica Najvirt in Franc Žajdela.
Tako torej 18. februar 1955 pomeni uradni začetek delovanja društva, na katerem so prisotni potrdili naziv, ki odtlej ostaja domala dvajset let: KUD (Kulturno- umetniško društvo) “Zora Rupena-Katja” Benedikt. (Društvo je bilo poimenovano po učiteljici Zori Rupena iz Mirne peči na Dolenjskem. Leta 1941 je bila nastavljena za učiteljico na kmečko-gospodinjskem tečaju pri Mali Nedelji. Vojna jo je vrnila v rodni kraj, kjer je stopila v narodnoosvobodilno gibanje in od leta 1943 delovala kot sekretarka PO AFŽ na Primorskem. Jeseni 1944 je bila premeščena nazaj v Prlekijo kot aktivistka OF za SV Slovenijo in 27. 02. 1945 blizu Male Nedelje žrtvovala svoje mlado življenje za svobodo domovine).
Na novo registrirano društvo pa tedaj sestavlja upravni odbor: predsednik Josip Merdaus (takrat že šolski upravitelj), podpredsednik Alojz Širaj, tajnica Milena Vrabl, blagajničarka Anica Najvirt in gospodar Roman Senekovič. V šestdesetih letih se društvo preimenuje v KPD (Kulturno prosvetno društvo) “Zora Rupena-Katja” Benedikt.
V društvu so tedaj aktivno delovale naslednje sekcije: učiteljica Mira Cimperc vodi pevski zbor, Karel Zorko tamburaše, učiteljica Mira Jerič folkloro in Milan Zemljič dramsko skupino. Predvsem slednja je poleg tamburašev popeljala dotlej na videz neznano vasico Benedikt v širši slovenski kulturni prostor. Z izredno prizadevnostjo in režisersko sposobnostjo je predsednik društva Josip Merdaus uspel postaviti na oder domala vsako leto vsaj eno dramsko delo. Občinstvo pri Benediktu in v številnih krajih gostovanj je navdušeno srkalo kulturna sporočila. Z odra so jih podajali njegovi igralci z uprizarjanjem zahtevnejših ljudskih iger in dram. Med njimi so ostala v trajnem spominu dela Deseti brat, Sosedov sin, Veronika Deseniška, Celjski grofje, Črni križ pri Hrastovcu, Veriga, Razvalina življenja, Divji lovec, Molčeča usta in še kar nekaj tedaj aktualnih veseloiger iz domače in svetovne dramske zakladnice.
Hiter prehod naše dežele v industrijsko družbo se je poznala tudi v vaški kulturi. Mladina sredi sedemdesetih je že množično odhajala na šolanje in na delo v Maribor, od koder se jih precej ni vračalo, kar je pomenilo, da se je moralo kulturno življenje na vasi prilagajati tudi temu spoznanju. Jedro kulturno ozaveščenih domačinov z roko v roki z benediškimi učitelji pa je vendarle ohranjalo sloves ljubiteljske kulturne ustvarjalnosti. Še so zaigrali na domačem in na okoliških odrih, denimo Razvalino življenja. V letih od 1968 pa tja do 1982 so se v režiranje podajali učitelji Lojze Guzej, Matija Gjerkeš, Božena Volf in Brane Ternovšek. Združevali so se predvsem mladi, ki so želeli z vso vnemo ohranjati sloves Benedikta na področju ljubiteljske dramske dejavnosti. Zaigrali so predvsem dramska dela modernejših piscev z razvedrilno vsebino. Posebej so se tedaj izkazali pri dramskih delih Vdova Rošlinka (1980), Komedija ljubezni (1981) in Hočete igrati z mano? (s spretno igro mladih v režiji Braneta Ternovška in pod mentorstvom njegovega brata, igralca Petra Ternovška, uspešno predstavljena aprila1982 na srečanju gledaliških skupin SV Slovenije v Lendavi).
Vzporedno pa je že leto 1974 pomenilo za benediško kulturo nov zagon tudi na področju zborovskega petja. Tukaj službujoči učitelj glasbene vzgoje Lojze Peserl in tedanja predsednica društva učiteljica Marija Guzejeva sta uspela ustanoviti mešani pevski zbor, ki je pod taktirko omenjenega zborovodje polno desetletje slovel daleč naokoli z ubranim prepevanjem kar zahtevnih zborovskih skladb. Dve leti po njegovem odhodu je zbor, žal, razpadel (poleti 1986).
Leto 1993 je pri Benediktu bilo spet zaznamovano kot mejnik udejanjanja kulturnih vrednot, tokrat v sklopu projekta CRPOV (Celostni razvoj podeželja in obnova vasi), kjer je v projektu z nazivom “Kulturni prostor” opredeljena tudi naloga okrepitve - oživitve dejavnosti kulturnega društva. V tem projektu je bila natisnjena tudi knjižica o izvornih koreninah Benedikta z naslovom Benedikt skozi čas (spisal Janez Šijanec).
Leto in četrt po sprejetih nalogah iz projekta so se želje uresničile: Peščica kulturnega udejstvovanja voljnih krajanov se je zbrala 7. aprila 1995 na rednem občnem zboru v dvorani kulturnega doma pri Benediktu. Tedaj so izvolili povsem novo vodstvo, ki ga je prevzel Janez Šijanec. V nekaj letih se je članstvo z oživitvijo kulturnih dejavnosti povečalo kar na 60 članov društva.
Leta 1997 se društvo prilagodi demokratičnim spremembam, ko so na marčevskem občnem zboru v skladu z Zakonom o društvih sprejeli nov statut in z njim novo ime: KULTURNO DRUŠTVO BENEDIKT.
In kaj so delali kulturniki v kulturnem društvu v letih tik pred izidom zbornika?
Kadrovsko izpopolnjeno društvo je tako z zanosom zaoralo v obsežno kulturno livado in jo vztrajno kultiviralo v vzorno njivo. Vsako leto so si zastavili smeli program dela, ki so ga tudi v glavnini uresničili oziroma udejanjili.
V društvu sta zaživeli dve stalni skupini oz. dejavnosti. Od leta 1997 dalje razkazuje svoje igralske sposobnosti ljubiteljska gledališka skupina pod neumornim režiserskim vodstvom Božene Volf, učiteljice v OŠ Benedikt. Kar štiri odrska dela - tri veseloigre: Razkrinkana morala (1998), Ad acta (1999/2000) in Jara meščanka (2001) ter ljudsko igro-dramo Razvalina življenja (2002/03) so odigrali v tem času na domačem odru in na gostovanjih po vsej SV Sloveniji. Skupina se je z vsemi štirimi deli tudi prijavila na ocenjevalno predstavitev na območnih srečanjih ljubiteljskih gledaliških skupin. Z Jaro meščanko se je skupina povzpela celo do medobmočnega srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin 2001 v Ormožu.
V jeseni leta 1998 je sprejela Marina Jurančič, učiteljica glasbene vzgoje, odgovorno nalogo na področju glasbene dejavnosti v društvu. S skupnimi močmi je vodstvo društva poiskalo in zbralo dovolj pevcev, da ustanovijo mešani pevski zbor. Začel je prepevati s petnajstimi člani, peto sezono pa se v ubranem petju tedensko razdaja 28 pevcev. Zbor nastopa na vseh domačih prireditvah in proslavah. Redno se udeležuje tudi območnih revij pevskih zborov. Zbor vsako leto sodeluje tudi na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.
Pod okriljem Osnovne šole Benedikt in KD Benedikt se vsako jesen že osem let odvija odmevna pevsko-kulturna prireditev z naslovom Naši otroci pojejo. To dejavnost prizadevno vodi tukajšnja učiteljica Danica Časarjeva, ki ji uspe privabiti na oder in pred mikrofon domala dvajset nadebudnih pevskih talentov iz šolskih klopi vseh šol iz območja, ki ga pokriva JSKD Lenart. Iz te odmevne - tradicionalne prireditve že odhajajo mladi upi na sceno zabavne glasbe.
V društvu deluje za potrebe javnih prireditev in proslav tudi recitacijska skupina. Pod mentorstvom Božene Volf posreduje kulturna sporočila v spletu s pevskim zborom in kulturnim sporedom, V sklope kulturnih prireditev v kraju se dejavno vključuje tudi Osnovna šola Benedikt. Prav šola s svojim učiteljskim kadrom je društvu krepka opora pri dostojnem opravljanju kulturnega poslanstva, saj se medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje odraža v kakovosti celovitega kulturnega življenja v kraju.
KD Benedikt uresničuje kulturno poslanstvo tudi z občasnimi razstavami likovnih del priznanih slovenskih likovnih umetnikov. (Mira Uršič, Bojan Golija, ...), kakor tudi s skupnimi postavitvami prikaza ustvarjalnosti domačinov na ogled krajanom.
Mnogo je ljudi, ki se poskušajo v leposlovnem pisnem izražanju, vendar jih je težko odkriti. Odkrila pa je svoje pesniške talente kmečka žena in mati iz Trstenika, Danica Elblova. Z roko v roki s kulturnim društvom je Danici uspelo vpisati Benedikt med kraje, ki se kitijo s pesniško ustvarjalnostjo, ko je 14. decembra 1997 zagledala luč sveta zbirka njenih 75 čutnih in izpovednih pesmi v lični knjižici z naslovom Moje pesmi, moj zaklad.
Dom kulture pri Benediktu je pretežno usposobljen za klasične odrske oblike sporočanja kulturnih vrednot. Sicer pa je osnovna stavba sprva vsebovala oder, en garderobni prostor in okoli 130 sedežev (stolov). Šele v začetku sedemdesetih let 20. stoletja so oder pomaknili nazaj na prostor dotedanje garderobe in na severni strani prizidali nov garderobni prostor, kasneje še sanitarije in predprostor pri glavnem vhodu, kajti do šolskega leta 1980/81 je dvorana služila tudi za telovadnico OŠ Benedikt. Zob časa je močno najedal zidine, zato je občina Benedikt uresničila dolgoletne želje kulturnikov in temeljito obnovila celotno stavbo, ki bo z vgrajeno ustrezno dvoransko in odrsko opremo odslej omogočila celovitejšo in zahtevnejšo kulturno ustvarjalnost pri Benediktu.
Ima pa Benedikt še en kulturni prostor - cerkev Svetih treh kraljev. Že sam obisk in ogled ponudi človeku obilo kulturnih užitkov ob občudovanju gotske arhitekture in oltarne opreme, ki se dopolnjuje z bogato renesanco oltarja Marijinega vnebovzetja. Celovito stilno podobo pa zaokrožujejo klasične mehanske orgle iz leta 1867.
Odlična akustika in odmev znotraj cerkve nudita idealne priložnosti posebej za instrumentalno in pevsko koncertno dejavnost. Te možnosti so župnija, KS in KUD izkoristili v zadnjem desetletju že kar nekaj krat (harfistke s Škotske, vokalno-instrumentalni trio Duma iz Tržiča, godalni kvartet Feguš iz Maribora, koncerti pevskih zborov, ...). Tudi v prihodnje bo društvo skupno z župnijskim vodstvom skozi to dejavnost ponujalo ljudem daleč naokoli kulturne dobrine, ki jih bo v to cerkev vredno uvrstiti in priti vanjo uživat v mojstrovinah kulturnih ustvarjalcev.
Iz obilice besedí o kulturnem utripu pri Benediktu vendarle lahko spoznamo eno resnico: Četudi prvi občutki naključnega obiskovalca opazijo določeno kulturno mrtvilo, so se tukaj prav v vseh obdobjih oblikovale skupine zanesenjakov, ki so uspevali v prizadevanjih za rast kulturne ozaveščenosti v vseh ozirih civilizacijskih naporov. Zato vendar ne zamerimo izpovedi Ivana Cankarja po obisku Benedikta!
besedilo iz Zbornika Občine Benedikt
Avtor: Janez Šijanec
Temeljno poslanstvo Kulturnega društva Benedikt je tudi danes in bo še naprej v posredovanju kulturnih vrednot širokim ljudskim množicam. Za uresničevanje tega pa so vedno potrebni kulturni zanesenjaki, ki jim ni žal časa za ustvarjalni nemir, izražen s poustvarjanjem zapuščin literarnih, glasbenih, likovnih in drugih veleumov na širnem polju kulture in omike. Tedaj se bo društvo s ponosom kitilo z razvejanim spletom dejavnosti ob sedaj uveljavljeni ljubiteljski gledališki dejavnosti in zborovskem petju.
Kulturno društvo Benedikt, skrajšano KD Benedikt, ima svoj sedež in deluje v prostorih doma kulture, Čolnikov trg 10, 2234 Benedikt.
Društvo je v skladu s statutom včlanjeno v Zvezo kulturnih društev občin Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, s sedežem v Lenartu. S svojimi programi, ki presegajo lokalne okvire in društvene vsebine, spada društvo pod okrilje Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območne izpostave JSKD Lenart, s sedežem v Lenartu, kjer ima društvo tudi člana sveta OI.
Kratek pogled v zgodovino kulturnega življenja pri Benediktu
Ozrimo se najprej povsem bežno na nekoliko odmaknjeno kulturno preteklost Benedikta. Sedemdeseta leta devetnajstega stoletja je zaznamoval naš narodnjak Dominik Čolnik z ustanovitvijo Kmetijske čitalnice (15. avgust 1869). Konec tega veka pa se ovekoveči z druščino enako mislečih domačinov tukajšnji kaplan Frančišek Muršič z oblikovanjem Katoliškega bralnega in gospodarskega društva (19. november 1899). Kaj več pa se spričo razmer pod okriljem Avstroogrske morda ni dalo storiti.
Domačin iz Trotkove Milan Kocuvan, dolgoletni učitelj v Gornji Radgoni, je v osemdesetih letih 20. stol. sestavil svojstven izbor iz kronik o Benediktu v Slov. gor. Tudi on je v raziskovanju benediške zgodovine zaznal dokaj revno kulturno življenje. “Saj so bile kulturne ustanove, hotele so živeti, a so bile težave za obstoj in uspešno delo, ” je zapisal. In našel je podatek, da je bil današnji dom kulture v zunanjih merah brez severnega prizidka sezidan okoli leta 1910. Postavili so ga krajani Benedikta, največ s prostovoljnim delom. Vsa dela je vodil župnik Franc Zmazek. Novo kulturno hišo so imenovali Prosvetni dom. V njem so se (torej že pred prvo svetovno vojno) zbirali predvsem mladi, igrali razne igre, peli in tamburirali, je še zapisal.
Za obdobje med obema vojnama je na razpolago zelo malo podatkov. Vendar naj bi bilo ustanovljeno Kulturno društvo Ciril in Metod Sv. Benedikt med leti 1928 in 1930 ter delovalo do 2. svetovne vojne. Med dejavnostmi, ki so jih izvajali v glavnem mladi, je bila najbolj delavna dramska sekcija (mladinska igra Sirota Jerica, 1932). Kulturno poustvarjalnost v tem društvu so ob učiteljih vzpodbujali predvsem tukajšnji duhovniki - dekan Franc Sal. Gomilšek ter kaplana Jakob Sem in za njim do vojne Mihael Laura.
Oprijemljiv spomin na kulturno obdobje med obema vojnama je tudi reliefna betonska plošča z upodobitvijo slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Plošča je bila do 2. vojne nameščena na pročelju nad glavnim vhodom v dvorano doma kulture (tedaj - okoli leta 1928 so prosvetni dom tudi temeljito obnovili). V prvih dneh okupacije pa so na pobudo Jožefa Holca ploščo umaknili v podružnično cerkev Sv. treh kraljev v Slovenskih goricah, kjer je na ogled še danes.
Kultura pri Benediktu od 1945 do 2002
Po drugi svetovni vojni je kulturna dejavnost ponovno zaživela, tedaj pod vodstvom učiteljskega kadra na čelu s šolskim upraviteljem Leopoldom Zlatičem in peščice narodno zavednih, napredno usmerjenih domačinov. Nadeli so si naziv Kulturno umetniško društvo “Zora Rupena-Katja” Benedikt, s katerim so se že v letih 1949-1954 predstavljali domačinom na odru z dramskimi deli, vendar se še niso registrirali. Na pravne temelje je kulturno druženje postavil tedaj k Benediktu prispeli mladi učitelj Josip Merdaus, ki je zaslovel kot odlična gonilna sila v društvenem in nasploh družbenem življenju pri Benediktu. Na občnem zboru dne 18. februarja 1955 so izvolili 10 članov v odbor za ustanovitev kulturno-umetniškega društva, ki so ga sestavljali učitelji in učiteljice: Franjo Stergar, Alojz Širaj, Josip Merdaus, Kristina Kosi ter domačini: Jože Holc, Jakob Keuc, Božo Šlehta, Milan Zemljič, Anica Najvirt in Franc Žajdela.
Tako torej 18. februar 1955 pomeni uradni začetek delovanja društva, na katerem so prisotni potrdili naziv, ki odtlej ostaja domala dvajset let: KUD (Kulturno- umetniško društvo) “Zora Rupena-Katja” Benedikt. (Društvo je bilo poimenovano po učiteljici Zori Rupena iz Mirne peči na Dolenjskem. Leta 1941 je bila nastavljena za učiteljico na kmečko-gospodinjskem tečaju pri Mali Nedelji. Vojna jo je vrnila v rodni kraj, kjer je stopila v narodnoosvobodilno gibanje in od leta 1943 delovala kot sekretarka PO AFŽ na Primorskem. Jeseni 1944 je bila premeščena nazaj v Prlekijo kot aktivistka OF za SV Slovenijo in 27. 02. 1945 blizu Male Nedelje žrtvovala svoje mlado življenje za svobodo domovine).
Na novo registrirano društvo pa tedaj sestavlja upravni odbor: predsednik Josip Merdaus (takrat že šolski upravitelj), podpredsednik Alojz Širaj, tajnica Milena Vrabl, blagajničarka Anica Najvirt in gospodar Roman Senekovič. V šestdesetih letih se društvo preimenuje v KPD (Kulturno prosvetno društvo) “Zora Rupena-Katja” Benedikt.
V društvu so tedaj aktivno delovale naslednje sekcije: učiteljica Mira Cimperc vodi pevski zbor, Karel Zorko tamburaše, učiteljica Mira Jerič folkloro in Milan Zemljič dramsko skupino. Predvsem slednja je poleg tamburašev popeljala dotlej na videz neznano vasico Benedikt v širši slovenski kulturni prostor. Z izredno prizadevnostjo in režisersko sposobnostjo je predsednik društva Josip Merdaus uspel postaviti na oder domala vsako leto vsaj eno dramsko delo. Občinstvo pri Benediktu in v številnih krajih gostovanj je navdušeno srkalo kulturna sporočila. Z odra so jih podajali njegovi igralci z uprizarjanjem zahtevnejših ljudskih iger in dram. Med njimi so ostala v trajnem spominu dela Deseti brat, Sosedov sin, Veronika Deseniška, Celjski grofje, Črni križ pri Hrastovcu, Veriga, Razvalina življenja, Divji lovec, Molčeča usta in še kar nekaj tedaj aktualnih veseloiger iz domače in svetovne dramske zakladnice.
Hiter prehod naše dežele v industrijsko družbo se je poznala tudi v vaški kulturi. Mladina sredi sedemdesetih je že množično odhajala na šolanje in na delo v Maribor, od koder se jih precej ni vračalo, kar je pomenilo, da se je moralo kulturno življenje na vasi prilagajati tudi temu spoznanju. Jedro kulturno ozaveščenih domačinov z roko v roki z benediškimi učitelji pa je vendarle ohranjalo sloves ljubiteljske kulturne ustvarjalnosti. Še so zaigrali na domačem in na okoliških odrih, denimo Razvalino življenja. V letih od 1968 pa tja do 1982 so se v režiranje podajali učitelji Lojze Guzej, Matija Gjerkeš, Božena Volf in Brane Ternovšek. Združevali so se predvsem mladi, ki so želeli z vso vnemo ohranjati sloves Benedikta na področju ljubiteljske dramske dejavnosti. Zaigrali so predvsem dramska dela modernejših piscev z razvedrilno vsebino. Posebej so se tedaj izkazali pri dramskih delih Vdova Rošlinka (1980), Komedija ljubezni (1981) in Hočete igrati z mano? (s spretno igro mladih v režiji Braneta Ternovška in pod mentorstvom njegovega brata, igralca Petra Ternovška, uspešno predstavljena aprila1982 na srečanju gledaliških skupin SV Slovenije v Lendavi).
Vzporedno pa je že leto 1974 pomenilo za benediško kulturo nov zagon tudi na področju zborovskega petja. Tukaj službujoči učitelj glasbene vzgoje Lojze Peserl in tedanja predsednica društva učiteljica Marija Guzejeva sta uspela ustanoviti mešani pevski zbor, ki je pod taktirko omenjenega zborovodje polno desetletje slovel daleč naokoli z ubranim prepevanjem kar zahtevnih zborovskih skladb. Dve leti po njegovem odhodu je zbor, žal, razpadel (poleti 1986).
Leto 1993 je pri Benediktu bilo spet zaznamovano kot mejnik udejanjanja kulturnih vrednot, tokrat v sklopu projekta CRPOV (Celostni razvoj podeželja in obnova vasi), kjer je v projektu z nazivom “Kulturni prostor” opredeljena tudi naloga okrepitve - oživitve dejavnosti kulturnega društva. V tem projektu je bila natisnjena tudi knjižica o izvornih koreninah Benedikta z naslovom Benedikt skozi čas (spisal Janez Šijanec).
Leto in četrt po sprejetih nalogah iz projekta so se želje uresničile: Peščica kulturnega udejstvovanja voljnih krajanov se je zbrala 7. aprila 1995 na rednem občnem zboru v dvorani kulturnega doma pri Benediktu. Tedaj so izvolili povsem novo vodstvo, ki ga je prevzel Janez Šijanec. V nekaj letih se je članstvo z oživitvijo kulturnih dejavnosti povečalo kar na 60 članov društva.
Leta 1997 se društvo prilagodi demokratičnim spremembam, ko so na marčevskem občnem zboru v skladu z Zakonom o društvih sprejeli nov statut in z njim novo ime: KULTURNO DRUŠTVO BENEDIKT.
In kaj so delali kulturniki v kulturnem društvu v letih tik pred izidom zbornika?
Kadrovsko izpopolnjeno društvo je tako z zanosom zaoralo v obsežno kulturno livado in jo vztrajno kultiviralo v vzorno njivo. Vsako leto so si zastavili smeli program dela, ki so ga tudi v glavnini uresničili oziroma udejanjili.
V društvu sta zaživeli dve stalni skupini oz. dejavnosti. Od leta 1997 dalje razkazuje svoje igralske sposobnosti ljubiteljska gledališka skupina pod neumornim režiserskim vodstvom Božene Volf, učiteljice v OŠ Benedikt. Kar štiri odrska dela - tri veseloigre: Razkrinkana morala (1998), Ad acta (1999/2000) in Jara meščanka (2001) ter ljudsko igro-dramo Razvalina življenja (2002/03) so odigrali v tem času na domačem odru in na gostovanjih po vsej SV Sloveniji. Skupina se je z vsemi štirimi deli tudi prijavila na ocenjevalno predstavitev na območnih srečanjih ljubiteljskih gledaliških skupin. Z Jaro meščanko se je skupina povzpela celo do medobmočnega srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin 2001 v Ormožu.
V jeseni leta 1998 je sprejela Marina Jurančič, učiteljica glasbene vzgoje, odgovorno nalogo na področju glasbene dejavnosti v društvu. S skupnimi močmi je vodstvo društva poiskalo in zbralo dovolj pevcev, da ustanovijo mešani pevski zbor. Začel je prepevati s petnajstimi člani, peto sezono pa se v ubranem petju tedensko razdaja 28 pevcev. Zbor nastopa na vseh domačih prireditvah in proslavah. Redno se udeležuje tudi območnih revij pevskih zborov. Zbor vsako leto sodeluje tudi na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.
Pod okriljem Osnovne šole Benedikt in KD Benedikt se vsako jesen že osem let odvija odmevna pevsko-kulturna prireditev z naslovom Naši otroci pojejo. To dejavnost prizadevno vodi tukajšnja učiteljica Danica Časarjeva, ki ji uspe privabiti na oder in pred mikrofon domala dvajset nadebudnih pevskih talentov iz šolskih klopi vseh šol iz območja, ki ga pokriva JSKD Lenart. Iz te odmevne - tradicionalne prireditve že odhajajo mladi upi na sceno zabavne glasbe.
V društvu deluje za potrebe javnih prireditev in proslav tudi recitacijska skupina. Pod mentorstvom Božene Volf posreduje kulturna sporočila v spletu s pevskim zborom in kulturnim sporedom, V sklope kulturnih prireditev v kraju se dejavno vključuje tudi Osnovna šola Benedikt. Prav šola s svojim učiteljskim kadrom je društvu krepka opora pri dostojnem opravljanju kulturnega poslanstva, saj se medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje odraža v kakovosti celovitega kulturnega življenja v kraju.
KD Benedikt uresničuje kulturno poslanstvo tudi z občasnimi razstavami likovnih del priznanih slovenskih likovnih umetnikov. (Mira Uršič, Bojan Golija, ...), kakor tudi s skupnimi postavitvami prikaza ustvarjalnosti domačinov na ogled krajanom.
Mnogo je ljudi, ki se poskušajo v leposlovnem pisnem izražanju, vendar jih je težko odkriti. Odkrila pa je svoje pesniške talente kmečka žena in mati iz Trstenika, Danica Elblova. Z roko v roki s kulturnim društvom je Danici uspelo vpisati Benedikt med kraje, ki se kitijo s pesniško ustvarjalnostjo, ko je 14. decembra 1997 zagledala luč sveta zbirka njenih 75 čutnih in izpovednih pesmi v lični knjižici z naslovom Moje pesmi, moj zaklad.
Dom kulture pri Benediktu je pretežno usposobljen za klasične odrske oblike sporočanja kulturnih vrednot. Sicer pa je osnovna stavba sprva vsebovala oder, en garderobni prostor in okoli 130 sedežev (stolov). Šele v začetku sedemdesetih let 20. stoletja so oder pomaknili nazaj na prostor dotedanje garderobe in na severni strani prizidali nov garderobni prostor, kasneje še sanitarije in predprostor pri glavnem vhodu, kajti do šolskega leta 1980/81 je dvorana služila tudi za telovadnico OŠ Benedikt. Zob časa je močno najedal zidine, zato je občina Benedikt uresničila dolgoletne želje kulturnikov in temeljito obnovila celotno stavbo, ki bo z vgrajeno ustrezno dvoransko in odrsko opremo odslej omogočila celovitejšo in zahtevnejšo kulturno ustvarjalnost pri Benediktu.
Ima pa Benedikt še en kulturni prostor - cerkev Svetih treh kraljev. Že sam obisk in ogled ponudi človeku obilo kulturnih užitkov ob občudovanju gotske arhitekture in oltarne opreme, ki se dopolnjuje z bogato renesanco oltarja Marijinega vnebovzetja. Celovito stilno podobo pa zaokrožujejo klasične mehanske orgle iz leta 1867.
Odlična akustika in odmev znotraj cerkve nudita idealne priložnosti posebej za instrumentalno in pevsko koncertno dejavnost. Te možnosti so župnija, KS in KUD izkoristili v zadnjem desetletju že kar nekaj krat (harfistke s Škotske, vokalno-instrumentalni trio Duma iz Tržiča, godalni kvartet Feguš iz Maribora, koncerti pevskih zborov, ...). Tudi v prihodnje bo društvo skupno z župnijskim vodstvom skozi to dejavnost ponujalo ljudem daleč naokoli kulturne dobrine, ki jih bo v to cerkev vredno uvrstiti in priti vanjo uživat v mojstrovinah kulturnih ustvarjalcev.
Iz obilice besedí o kulturnem utripu pri Benediktu vendarle lahko spoznamo eno resnico: Četudi prvi občutki naključnega obiskovalca opazijo določeno kulturno mrtvilo, so se tukaj prav v vseh obdobjih oblikovale skupine zanesenjakov, ki so uspevali v prizadevanjih za rast kulturne ozaveščenosti v vseh ozirih civilizacijskih naporov. Zato vendar ne zamerimo izpovedi Ivana Cankarja po obisku Benedikta!
besedilo iz Zbornika Občine Benedikt
Avtor: Janez Šijanec
