Benedikt dokazuje, da je prihodnost Slovenije tudi na podeželju

Ko je ministrica za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj dr. Monika Kirbiš Rojs ob občinskem prazniku Benedikta dejala, da kraji, kot je Benedikt, niso obrobje države, temveč njen pomemben del, ni govorila le o eni občini. Izpostavila je temeljno načelo, na katerem temelji uspešna lokalna samouprava – da se razvoj države začne v občinah, tam, kjer ljudje živijo, delajo in ustvarjajo.

Benedikt je v sedemindvajsetih letih samostojne občinske poti dokazal, da lahko tudi manjša občina z jasno razvojno vizijo dosega velike rezultate. Z načrtnimi vlaganji v prometno in komunalno infrastrukturo, energetsko prenovo osnovne šole, dograditvijo čistilne naprave, ureditvijo večgeneracijskega centra in drugih objektov javne infrastrukture je ustvaril kakovostne pogoje za življenje občanov. Pri tem je občina za razvojne projekte uspešno pridobila skoraj 4,9 milijona evrov dodatnih investicijskih sredstev.

Takšni primeri potrjujejo, da je bila uvedba lokalne samouprave ena najuspešnejših reform po osamosvojitvi Slovenije. Odločanje se je približalo ljudem, občine pa so dobile možnost, da same določajo razvojne prednostne naloge in hitreje odgovarjajo na potrebe svojih prebivalcev.

Toda prav uspešne občine, kakršna je Benedikt, vse bolj opozarjajo tudi na drugo razvojno vprašanje – Slovenija kljub ustavni določbi še vedno nima pokrajin. Med občinami in državo tako zeva praznina. Številne naloge, ki bi jih bilo učinkoviteje reševati na regionalni ravni, ostajajo centralizirane v Ljubljani, razvojne odločitve pa so pogosto predaleč od ljudi in lokalnega okolja.

Prav zato Državni svet Republike Slovenije že vrsto let vztrajno zagovarja uvedbo pokrajin. Gre za eno največjih razvojnih reform po osamosvojitvi, saj bi pokrajine prevzele del nalog države in omogočile bolj usklajen razvoj posameznih območij Slovenije. Državni svet je skupaj z domačimi in tujimi strokovnjaki pripravil celoten paket pokrajinske zakonodaje, ki čaka na politično odločitev v Državnem zboru.

Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič ob tem poudarja, da regionalizacija ni sama sebi namen, temveč način, kako razvojno odločanje približati ljudem in zagotoviti enakomernejši razvoj države. Pokrajine bi omogočile učinkovitejše načrtovanje prometne, zdravstvene, šolske in druge javne infrastrukture ter boljše usklajevanje razvojnih projektov med občinami.

Podobno razmišlja tudi ministrica dr. Monika Kirbiš Rojs. Kot dolgoletna poznavalka regionalnega razvoja poudarja, da se razvoj začne v občinah, vendar občine potrebujejo partnerja na regionalni ravni. Ob prevzemu ministrske funkcije je med ključne cilje svojega mandata uvrstila okrepitev regionalnega razvoja, decentralizacijo države in vzpostavitev pogojev za ustanovitev pokrajin. Prepričana je, da pokrajine ne smejo pomeniti nove birokracije, temveč učinkovitejše upravljanje prostora, boljše koriščenje evropskih sredstev in več odločanja tam, kjer ljudje živijo.

Benedikt je lahko dober primer, zakaj je takšna pot smiselna. Občina je pokazala, da zna pripraviti kakovostne projekte in uspešno izkoristiti razvojne priložnosti. Če bi imele občine ob sebi še razvojno močne pokrajine, bi bilo mogoče številne projekte hitreje usklajevati, učinkoviteje pridobivati evropska sredstva in lažje reševati skupne izzive na področju prometa, gospodarstva, zdravstva, okolja in javnih storitev.

Uspeh lokalne samouprave zato ni razlog, da bi se razvoj ustavil pri občinah. Prav nasprotno. Dokazuje, da je dozorel čas za naslednji korak – vzpostavitev pokrajin kot manjkajočega člena med občinami in državo. S tem bi odločanje postalo bližje ljudem, razvoj pa bolj uravnotežen po vsej Sloveniji.

Benedikt je dokaz, da razvoj ne nastaja le v velikih mestih. Nastaja tam, kjer obstajajo znanje, sodelovanje in dolgoročna razvojna vizija. Če bo Slovenija zmogla dokončati še reformo regionalizacije, bodo lahko zgodbe o uspehu, kakršno piše Benedikt, postale še številnejše.